Republika
Filipini je otoška država, ki jo
sestavlja arhipelag 7.107 otokov
v tropskem zahodnem Tihem oceanu okoli 100
kilometrov jugovzhodno od celinske Azije. Od vseh otokov jih je
poseljenih približno 2770. Oba največja otoka, Luzon in Mindanao,
zavzemata dve tretjini ozemlja. Večina otokov je goratih z
ozkimi obalnimi ravninami, le Luzon ima obsežno, gosto
poseljeno ravnino v osrednjem delu. Ognjenik Apo na Mindanau je z
2954 metri najvišji vrh v državi. Pogosti
so potresi, vulkanski izbruhi in tajfuni. Podnebje:
tropsko oceansko z visoko vlažnostjo, visokimi temperaturami in obilico
dežja.
Na otoke je 1521 priplul Magellan in
jih poimenoval po španskem kralju Filipu II. Od sredine 16. stoletja so Španci
razširili oblast na celotno območje, vendar so jih nenehno vznemirjali
Nizozemci in morojski gusarji z Mindanaa. Španski kolonialni režim je bil krut,
uprava zastarela in pod močnim vplivom jezuitov, kar je ob gospodarskem
izkoriščanju sprožilo neuspešen upor proti španski vladavini (1896). Po
špansko-ameriški vojni leta 1898, so Španci prepustili otoke ZDA,
vendar so Američani zlomili upor domačinov šele leta 1906. Ameriška prisotnost
je imela hude posledice za filipinsko družbo, ki kaže trojno mešanico azijske kulture,
španskega katoličanstva in ameriškega kapitalizma. Ameriška
politika na Filipinih je omahovala med spodbujanjem in dušenjem filipinske avtonomije.
Leta 1935 je postal predsednik napol neodvisnega
filipinskega »Commonwealtha« narodni voditelj Manuel Quezon.
Nenadna japonska invazija leta 1941, je presenetila ameriške in
filipinske branilce. Japonska je vzpostavila
marionetno »Filipinsko republiko«, po ponovni ameriški osvoboditvi otočja
pa so 1946 ustanovili neodvisno Republiko Filipini.
Med letoma 1953 in 1957 jih je karizmatični
predsednik Ramon Magsaysay premagal in se nato sporazumel s komunističnim gverilskim gibanjem Hukbalahap,
vendar pa je njegova smrt pomenila konec programa zemljiških reform. Oblast Ferdinanda
Marcosa (1917-1989; na oblasti 1965-1986) je temeljila na korupciji. Gverilsko dejavnost
je izrabljal kot izgovor za vse hujšo diktaturo. Ko je 1986 poskušal
ponarediti rezultate predsedniških volitev, ga je ljudska vstaja vrgla z
oblasti, predsedniško mesto pa je zasedla Corazon Aquino, vdova vodilnega opozicijskega voditelja,
ki so ga umorili, domnevno na Marcosov ukaz. Njeno predsednikovanje je ogrozilo
več poskusov državnih udarov.
Leta 1992 so zaprli zadnje vojaško oporišče ZDA.
Deželo še vedno pestijo različne uporniške skupine, med drugimi tudi komunisti in islamski skrajneži,
prevsem na delu otoka Mindanao in province Sulu.
Midva bova letela iz Manile do otoka Palawan, od
tam z letalom poletela na Cebu, s trajektom na Negros in naslednjim ladijskim
prevozom do otoka Siquijor, od tu naprej z ladjo na Bohol in še zadnji ladijski
transfer do otoka Leyte. Kratek skok na Samar in nato iz Leyte-ja z avionom
nazaj v Manilo. Popotovanje iz Milana in nazaj v Milano bo vsega skupaj
zaobsegala 24 dni, v upanju na čimboljši izkoristek časa.
Do prihoda na končno, začetno destinacijo, to je
Puerto Princesa na Palawanu, se poslavljam :) Zdajle naju čaka kar nekaj
poletov, najprej pa pot do Milana z organiziranim prevozom, ponudnika Go
Opti.
Nekako tako pa bo teklo najino potovanje. Rdeče
črtkane črtice so letalski leti, ostalo ladje / busi / motorček / noge :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar