Tacloban - LEYTE in Manila

Predzadnje dni sva bila v Taclobanu, kot sem že pisala...nisem pa še uspela objaviti šokantnih slik. Mesto je preplavilo morje in ne samo, da so bile odkrite strehe, poplavljena stanovanja, celo ogromne več tonske ladje je prineslo nekaj 10metrov na celino.

  

 Preživeli se skrivajo v senci ogromnih ladij in nekako so te ladje vzeli za del svojega okolja.

 

Samo misel, da ti gre skozi hišo taka ladja in to ob 5:00 uri zjutraj, ti postavi kocine pokonci, kako grozljivo je to bilo dejansko si niti predstavljati ne morem.

 

Ljudje živijo naprej, tako ali drugače. Veliko jih je v šotorih, ki so jih priskrbele dobrodelne organizacije, drugi so si novi dom naredili kar na ladji. Celo v naplavljenih kontejnerjih so si družine naredile svoj novi dom. Šokantno videti. In kot so nama zaupali, je res, da je vonj po smrti še vedno prisoten. Pod porušenimi zgradbami, predmeti, so še vedno trupla žrtev. Vlada je razglasila 7000 mrtvih, vendar po besedah domačinov, je bilo umrlih krepko preko 10.000 ljudi. Glede na to, kako številčne so njihove družine in na kako malem kočšku zemljišča živi ogromno ljudi, jim je verjeti, da je umrlih več kot je uradni podatek... 

   

 Kontejner in ladja, vmes ostanki kopalnice...  

 

 Pogled iz ladje na morje...in na nekoč urejen predel mesta, sedaj pa na ruševinah novo zgrajeni domovi.

 

Pričakovala sva, da naju bodo gledali kot dva radovedna turista, vendar NE. Prav nasprotno, bili so veseli, da sva jih prišla pogledat, da razširiva novico kako so. Tisti, katerim sva razdelila nekaj dobrin, pa so bili seveda še presenečeni. 

Ob eni izmed teh petih velikank, so ravno praznovali rojstni dan enoletne punčke in naju povabili, da se jim pridruživa. Kako nevsakdanje, za nas Evropejce. Želim si, da bi se zgledovali po teh preprostih, veselih ljudeh, ki so veseli še tako male stvari. In živijo! In se smejijo! Še en dan, ki ga ne bova nikoli pozabila!

 

Po upanje in vero za boljše življenje, hodijo v cerkve. Teh je nemalo, dejansko najbolj pogosta kamnita zgradba na Filipinih. Ko sva se vozila naokoli, sva ugotovila, da se cerkve pojavljajo na cca 500m, tudi v nenaseljenih predelih.

  

Najin hotel v mestu Tacloban iz verige GV hotelov. Po tajfunu imajo promo cene, tako da sva za nočitev v sobi s klimo, TV in kopalnico, odštela 720 PHP. Hotelska veriga GV je zelo priljubljena med filipinskimi turisti ter poslovneži. Avtomobili na sliki, so tisti, o katerih sem prejšnjič pisala...tu jih je parkiranih samo peščica. In še najino kosilo v Chowkingu:) 

  

To pa je letališče, kar bi nikoli ne rekla, če bi naju sem ne pripeljal triciklist. Letališče, ki je prav tako utrpelo škodo tajfuna, je sedaj bolj podobno nekakšni odprti hali. Vrat nobenih, rentgenskih naprav nobenih, zgolj osebje, ki ročno pregleduje vsebino prtljage. Tehtanje prtljage je kar na živilski tehtnici, izdajanje boarding pass-ov pa ob dveh pisalnih mizah, na kateri stojita dva prenosna računalnika. Pogled iz čakalnice na pristajališče, tudi ni ravno podoben klasičnemu letališču. 

In že sva pristala v najinem zadnjem mestu, prav tako tudi izhodiščnem, to je Manilli. Vsa ta gužva in nered in čakanje in....želela sva si iti nazaj. Kolebanje ali spati v središču mesta, ali blizu letališča, je odpadlo že takoj ob izhodu. Spati blizu letališča in se izogniti tej gneči. Odšla sva v stanovanjsko mestece Chateau Elysse, ki je cca 4km od letališča, terminala 1 (pol ure vožnje s taksijem). Sicer varovana stanovanjska posest, vendar je mogoče v stanovanju tudi prespati. Priporočam rezervacijo, ker v kolikor je nimaš, potrebujejo dobre pol ure, da ti uredijo nočitev:). 

Spanje v stanovanju znaša 1540 PHP, in za razliko od drugih filipinskih hotelov, je tu check out ob 10:00. Seveda pa je možno vsako dodatno uro dokupiti in stane 100PHP. Midva sva si bivanje podaljšala do 14:00.

     

Soseska poseduje tudi bazen, ki bolj kot ne sameva...no, je bil prazen, dokler nisva prišla midva in vzbudila ne malo pozornosti in kratkočasenja varnostnikom:)

 

Tole pa je Manilla zvečer, okoli 19:00, ko ni več tako zelo prometna. Policaj sredi križišča, na podestu daje navodila. Dokaj uspešno:) In na drugi strani slika prizora izven stanovanjskega naselja:(

  

Prvič in zadnjič sva si sama kuhala, saj sva imela tudi edinkrat na voljo kuhinjo:) Najlažje je bilo seveda pripraviti špagete. Zataknilo se je edino, ker nisva imela ključa za odpiranje konzerve. Lesena deska in miniaturni nožek = konzerva odprta :). Kar nekajkrat se je iznajdljivost izkazala kot dobrodošla in edina mogoča rešitev:)

 

Na letališču zapravila še preostanek pesov za cukr:) ogromno vrečo Kitkata (ja veliko pesov nama je ostalo:)). In prvič sva videla 'pošto'! Resnično, nikjer na poti, nisva videla pošte- ali mogoče, da sva jo videla, pa nisva vedela, kaj gledava:) Zato tudi prvič v zgodovini najinega potovanja, nisva odposlala nobene kartice.