Alona Beach, Ubay - BOHOL

Zadnji dan na otocku Panglao in za zajtrk sva se odlocila, da ga bova imela na Alona Beach-u; naj turisticnejsem kraju na otoku Bohol. Sva morala pogledat, kako je tam. Ceste gradijo, in verjetno bolj razvajeni turisti prihoda niso zelo veseli, ker je  (po najino:) 'jump and bump' nonstop. Se najbolje se je tu voziti prav z motorjem, ker se najlazje izogibas luknjam. Alona Beach, kot vsak drug turisticni kraj; veliko prodajalcev vsega mogocega, ki se borijo za svoj zasluzek. Ponujali so nama od izletov z ladjo, do taksi prevoza, pa ocala, celo eno gospa lici. Najin cilj je bil zajtrk in sva si ga privoscila - mnjam:) Bananine palacinke s cokolado in lubenica! Zraven pa se cokoladno-bananina shakea:) Cena primerna turisticni tocki, placala sva skoraj 400PHP. S enim od triciklistov sva se dogovorila, da pride do Danao Beach ob 11:30 in naju odpelje v Tagbiliran. Komaj sva dobro pojedla in se vrnila v sobo, ter se pripravila na odhod, je bil triciklist ze tu-20 minut prej:). NApokali se in odpeljali do glavnega mesta na avtobusno postajo. Slabih 30 km, zaradi kvalitete cest, vzame 1 uro. In to je bilo se celo dokaj hitro:). NA avtobusni naju je takoj nek prijazni gospod pospremil do pravega busa. Do avtobusa, ki je imel 15 minut kasneje odhod, do Ubay-a (mesto na drugi strani Bohola - severozahodno). Smeh...to je bilo prvo, kar je prislo iz naju, ko sva stopila na bus. Glasna muzika, sedezi iz lesenih desk, prekriti s skajem. Glasba naju je tako razveselila, da sva komaj cakala na zabavno voznjo. Dobrih 120km, vecinoma ob morju, je bilo precudovitih. Krasna pokrajina; rizeva polja, v ozadju cokoladni gricki ali palme, otroci in starejsi ob cesti...in seveda zelo glasna house muzika:). Z izjemo skakajocega izvoda do manjsega mesta...vozili smo se namrec po makedamski in prasni cesti, ki nam je od celotnih 4 ur potovanja, vzela 2 uri?!?!, je bila pot odlicna. V Ubay sva prispela malce do 17:00 prasna kot bi se valjala po pesku, in takoj naju je prevzel kolesni tricikel, ter naju zapeljal do nekega pensiona. Je vec kot opaziti, da v to mesto pride sem in tja kdaj kak turist, ker sva cela atrakcija:) Sedaj, ko to pisem, za mano stojijo trije otroci in si zelijo razbrati moje pisanje:). Na trznici sva bila tudi edina tujca in temu primerno ogledovana. Vendar ljudje prijazni! nasmejani! odlicni! Celo pozirali so, ko sem slikala tiste nedisece suhe ribe:)....vec v slikah. 

Jutri se z vecjo bangko (to so ti njihovi leseni colni, z bambusnimi palicami ob strani) podava na najin predzadnji otok, to je otok Leyte. Voznja do Maasina je odpovedana (razloga nisem uspela izvedeti), zato se odpeljeva malo visje, v mesto Bato. 

    Cestna delavca, cakata da se segreje material:) 

  Jeepney in restavracija na reki Loboc.

  Najin disco bus :) 

    

   

   

  

  

  Najina vecerja...zazelela sva si lubenice in sladkih kruhkov:)

Danao Beach, Panglao - BOHOL

    
  Javna luc na stikalo in susenje rib - videno zelo pogosto, se posebej ob cesti.
 
  

Dan sva pricela z zajtrkom kot ponavadi, nato pa hops na motorcek in okoli otoka. Najprej sva se ustavila na Dumalian beach in sla malo posnorklat. Videla jato ribic in neke nenavadne spuzve, ki molijo iz lukenj na morskem dnu. Izgledajo kot prozoren, zelo gibljiv balon, posut s pikicami. Prijeti te morske xy zivali/rastline nisva zelela...hahahaha....Pred odhodom naprej, naju je ustavila zenska iz otoka Pamilacan. Prodajala je rocno narejene ogrlice, zapestnice, uhane; vse narejeno iz skoljk. Ob kratkem pogovoru, sem izvedela, da ima 4 otroke in se ni koncala z rojevanjem(ima namrec 36 let), ter njena sestra, stara 25 let ze 3 otroke. Zaupala mi je, da je povsem normalno za Filipinske zene, da imajo od 10 do 12 otrok. Je rekla v hecu:'No electricity, no TV, then we make babies for fun' :). Seveda je bila tako simpaticna, da je z nama zasluzila celo premozenje, ko sva kupila en set nakita in morski zob - ja cisto pravi, oster kot britvica (je prikazala na svoji roki, ko si je pobrila nekaj dlak ob demonstraciji). Cas naju je malce preganjal, zato sva se napotila naprej in ustavila na kartingu, da je bila sinova zelja izpolnjena. Stirje krogi po stezi 575PHP, kar je enako kot ena nocitev. Je pa res, da je to bila prva karting steza, ki sva jo tu videla. Po zabavni voznji, sva nadaljevala do mesta Panglao in proti jami Hinagdanan. V jami se mesata slana in sladka voda, zato je res nekaj posebnega. Zaradi malce neprijetnega vonja (netopirjevi kakci), se nisva odlocila v jami kopati, kar je sicer seveda mogoce. Odpeljala sva se naprej proti Momo Beach, malce odmaknjena od zivahne Alone Beach in bolj primerna za relaksacijo kot zabavo. Ostalo nama je ravno se toliko casa (dnevne svetlobe), da bi lahko prisla do rta, Doljo Beach, ce bi nama ne pocila zadnja guma...Sreca v nesreci nama je bila naklonjena, da se nama je to zgodilo cca 50m pred vulkanizerjem (ti so zelo pogosti in to resnicno z razlogom). Najin gumidefekt je imel kar dve luknji in naju je stalo popravilo celih 60PHP :). NEkemu triciklistu se je zgodilo isto, in je hitro pricel s tem, da to zelo veliko stane itd. Na sreco sem ob poku gume vprasala mimoidocega, koliko se mu zdi, da stane popravilo in nama povedal, da je 30PHP (ena luknja). Triciklist je sanjal o 300PHP...itak! Vulkanizer je rocno zalimal obe luknji v cca 20 minutah! Postopek na slikah, ki jih prilagam. Blizal se je mrak in sva se preventivno raje vrnila na Danao Beach, kjer sva spala - Calypso resort. Povecerjala, za piko na i pa se odigrala igro biljarda :)

Corella, Carmen, Loboc - BOHOL

          

Zavetisce malih primatov, tarsierjev je v okolici mesteca Corella. Od Loboca do tja samo 18km, ampak porabila sva vsaj 2 uri. Razlog: nikjer nic oznaceno (nobenih tabel, niti oznak krajev ne poznajo tu). Ce se ze pojavi tabla z imeni krajev, je to mogoce tista prva od dveh na celem otoku ;). Malce kaoticno, kot tudi same ceste. Razumljivo je, da je veliko zrusenega, ker so lani doziveli potres stopnje 7.2 po Richtarjevi lestvici. Naj dodam, da ni otoka do sedaj, kjer bi ne bile slabe ceste oz. v gradnji, ceprav je potres doletel le Bohol. Tarsier - Plišasto bitje, z ogromnimi očmi, v velikosti od 10 - 15cm je tesneje povezan z lemurji, lorises in bushbabies in obstaja približno osupljivih 45 milijonov let. Mali primati, tarsierji, so kosmate zivalice z ogromnimi ocmi, vendar velike v velikosti dlani. Tarsier rodi le enega na leto lahko in le-ta je v velikosti polovice nasega palca. Vceraj, ko sva midva prisla, jih je 6 'pobegnilo' iz rezervata in videla sva vse ostale, torej stiri :). Nekaj sto jih je se v dzungli, ampak na njihovo velikost, bi cetudi bi jih iskala, tezko nasla. Odpeljala sva se v glavno mesto, Tagbiliran, ker le tam je mogoce dvigniti denar na bankomatu, drugje v okolici zal ne...Kaos na cesti, vendar ga je mogoce preziveti. Prvic, ko sem vozila tu motor, se mi je zdelo nemogoce, sedaj pa si ne predstavljam kako voziti doma. Obcutek imam, da kljub nekemu neredu, je red in varnost. Ni voznikov, ki bi preizkusali, ce je mogoce iti kolikor je napisano na stevcu, temvec vozijo zmerno - glede na razmere na cesti. Iz Tagbilirana sva se napotila proti Carmen - na tej poti nisva naredila cisto nobenega odvecnega kroga - na sreco do tja pelje njihova t.i. highway (to bi bila za nas cisto navadna cesta). Izjemoma nekaj del na cesti in obvezni obvoz (zaradi potresa zrusen most zato obvoz mimo Loay-a). Vmes sva se ustavila ob napisu 'The biggest python', o katerem sem prej brala na internetu. Ta ogromni, 6-metrski piton, je lansko leto poginil in so iz njega naredili bizarno maketo. Vodic, ki naju je peljal skozi njihovo 'bogato' zbirko zivali v kletkah, je bil najslabsi transvestit, kar sem jih kdajkoli videla. Rdeca sminka in zalisce - se bolj bizarno kot piton. Na koncu je 'vodic' imel se pevski nastop. Bilo komicno, ampak ne prav dobro za zelodec, zato sva malodane pobegnila ven... Do Carmen 40km in vijugasto hribovita cesta, nama je vzela skoraj dve urci, ampak vredno tega casa. Najprej sva se ustavila v Chocolate hills adrenaline park, kjer so si domislili celo kolesarskega zip linea(wauuu). Moj sin si je celo zelel iti, vendar me ni preprical :). Za konec sva sla se po predzadnjih stopnicah, prav do razgledne tocke cokoladnih grickov. Dan v dzungli in preko 2000 prehojenih stopnic (nekaj sva jih sama prestela, nekaj je ze prestetih in so nama stevilko veselo oznanili ob prodaji vode), ter dobrih 100km na motorju. Roke bolele od tresljajev na cesti, noge od stopnic - imela sva definitivno cisto pravi sportni dan:). Zvecer sva se iz dzungle odpeljala po najhitrejsi in najlaznji poti, po reki Loboc s colnom. Od tam naprej pa skok na prvi mimoprisli avtobus do Tagbilarana in naprej na otok Panglao. Imela sva dolg dan, od 6:00 zjutraj do 23:30...Padla sva pod tus in v posteljo...(normalen tus in normalna postelja, samo dva gekota v kopalnici - oni so nama kjut;)).

Vrsta v McDonaldsu

BOHOL- Tagbilaran, Loboc

Iz Siquijorja sva se s trajektom odpeljala na otok Bohol, v Tagbiliran (Tagbilaran (iz 2 besed, dbs: skriti se pred Mori (http://en.wikipedia.org/wiki/Moro_people)). Voznja je trajala 4 ure, ker smo sli najprej do Dumaguetteja (Negros), nato pa od tam na Bohol. V pristaniscu, so se usuli taksisti in triciklisti kot piranhe, ki iscejo novo zrtev. Cene so bolj kot ne fiksne, kaj dosti se dogovarjati ni dalo. S triciklistom sva se odpeljala po 26 km 'jupm & bump' poti do Loboca. Z drugimi besedami, v dzunglo. Zato se tudi nisva javila nekaj dni, saj nisva imela moznosti. Po priporocilu Indonezijke, ki sva jo spoznala v Puerto Princesi, sva odsla v Nuts huts. Voznja do tja dolga in napeta!!! Zadnji del poti, skoraj 1km, ni bila cesta, niti temu bi ne mogla reci potka, temvec kup kamenja in se navzdol smo sli. 400m predno smo dospeli, sva rekla triciklistu, da greva raje pes naprej in videlo se mu je na obrazu, da je bil zaskrbljeno prestrasen (verjetno ga je skrbelo, kako bo prisel sploh nazaj na cesto). Tudi midva sva bila zaskrbljena, saj sva imela zgolj eno malo baterijo. Ne samo, da sva morala 400m po kamnih, ampak na koncu te poti so naju cakale se strme stopnice navzdol in nic kaj udobna soba (ogromni pajek bil gost!, mali postelji,..kopalnica zunaj). Naslednji dan sva se zbudila ob 6:00, saj nama ni bilo cisto nic prijetno v tej sobi. Najprej sva se razgledala po okolici- ob reki Loboc in sla prestet stopnice:) ...278 stopnic! Nic cudnega, da sva prejsnji dan komaj prisla do dol, se sploh po tako dolgi poti. Po zajtrku sva se odpeljala s polavtomatikom (prejsnji dan se ze dogovorila zanj- 500PHP).