Vrnitev v Jishou kot transitno mesto, saj sva pot nadaljevala z vlakom do kraja Zhangjiajie. Ravno zadosti sva imela časa, da sva naredila en krog in ugotovila, da je najbolj zanimivo v parku pod mostom. Prerokovalci in brivci, celo en je ponujal 'nove' zobe. :) Presenečena, da sva še imela priložnost videti kaj takšnega. In ja, ena stvar se pa res še ni spremenila - bančne usluge. Izpolnjevanje formularjev, listek za vrsto je novost in čakanje na celotni proces. Bančnica se je trudila s skeniranjem potnega lista in vize kljub temu, da je že imela dve fotokopiji. Za pičlih 100 €, ki gredo tam v dnevu ali šre prej, sva bila pri bančnem okencu več kot pol ure (ko sva bila že na vrsti), skupaj skoraj celo uro. Najboljša, najhitrejša rešitev = bankomat. Vtipkaš, vzameš in greš. Tudi provizije niso tako grozne, če pomisliš, da s tem prihraniš uro, dve,...
Prihod v Zhangjiajie - sonce, vroče, polno policistov. Prvi vtis wow in nato iskanje hotela...
Mesto Zhangjiajie je zelo turistično in tu sva videla ogromno domačih, kot tudi kar nekaj tujih turistov. Znano predvsem odkar je na filmska platna prišel film Avatar. Domišljijski svet iz filmskih platen, je tu resničen in zelo skomercializiran. Tako zelo, da za slovenski žep, če potuješ dalj časa, ni primeren. V eni izmed agencij sva se zvečer ustavila in je bila agentka tako navdušena nad tem, da govorim kitajsko da se je uštela pri izračunu cene vstopnine in nočitve v parku. Veselje, da bova za 120 EUR prišla v park in enkrat prespala, je zbledelo, ko je ugotovila, da je prava cena 190 EUR. To se mi je zdelo absurdno preveč, poleg tega, da bi s to ceno bila ob vse luksuzne ugodnosti, kot je: visoko dvigalo, gondola, vlakec,...zajtrk. Razočarano ugotovila, da Kitajska ni za naš budget in naslednje jutro ob 5:00 odšla naprej proti mestu Enshi.
Mesto Enshi in mučno iskanje hotela, ker je bilo pred planom, pa se nisem pripravila in višje cene nočitev zaradi prvomajskih praznikov. S pomočjo dveh prijaznih študentov, na koncu našla ustrezno lokacijo za ustrezno ceno in razpakirala za naslednja dva dneva. Po osvežitvi, smo skupaj odšli v bližnji park na hribu in se pozabavali v dirjanju z avtomobilčki. 5 minut vožnje 3 EUR. Sprejemljivo.
Zvečer sva 'padla' v restavracijo specializirano za rakce in s pomočjo ene druščine našla na jedilniku piščanca in lepljivo okusno predjed. Piščanec je bil v celoti, pa sem naskrivaj v šalčko preložila glavo, vrat in kremplje, da sva pojedla vsaj polovico. Najini želodčki so se že malo skrčili, ker dejansko sva bolj kot ne ves čas do sedaj jedla 'na poti' oz. v stoje grizljala BB palčke.
Slikanje table je način, kako najti pot nazaj do hotela. :)
Naslednji dan sva šla v mesto Nüer cheng, kjer se je odvijal festival Anime in ob vabljivem vonju sveže pripravljene hrane, sva lahko opazovala odlične kostume, ter se zabavala zabaviščnem parku.
Starodavno mesto Tusi, oddaljeno le 3 km iz mesta, sva obiskala dan kasneje. Sprehodila se po vijugastem obzidju in se prestrašila vijugaste kače, ki je skočila na potko in se pričela vzpenjati proti moji nogi. Od strahu sem zagrabila sina za roko tako močno, da je zakričal. Obstala sva na miru, dokler se kača ni odločila, da gre lahko nazaj v grmovje...Šele potem sva pot nadaljevala do stolpov.
Zjutraj sva se vsedla na vlak in odpeljala proti mestu Jishou in ob 14:20 že peljala z avtobusom naprej proti vasici Dehang, v kateri živi manjšina Miao. Manjšina Miao je znana predvsem po matriarhatu, kjer glavno vlogo družine predstavlja ženska. In dejansko so vsi finančni posli tekli preko ženskih rok. :) 
most - višine in dolžine se ne spomnim, je pa ena izmed turističnih atrakcij - izbereš lahko dvigalo (plačilo ni nizko) ali vzpon in vstopnina. No, odločila sva se, da nadaljujeva proti vasici, tudi zaradi deževnih kapljic. Dva moška sta pristopila do naju in ponudila prevoz, ker je še dolga pot (5km) in bolj kot ne neprehodna. Čeprav sva mislila, da gre za 'lupljenje' turistov, se je potem res izkazalo, da peš ne bi daleč prišla oziroma bi bila od peta do vrha glave blatna. Deževje naredi svoje in plazovi niso redki v teh koncih. Zaradi ažurnega popravljanja ceste, smo čakali, da so se bagri in kamioni umaknili, ter za teh 5 km potrebovali pol ure. Sobo sva dobila v novo zgrajenem hotelu, ki navzven sploh ne izgleda kot hotel. Tretje nadstropje od štirih, na katerem so po tri velike, lepe, čiste sobe. Zanimiva je bila številka najine sobe 328 (sosednji dve pa 308 in 318). :) 
