Razmeroma majhen otok, a ce ga zelis preiskati v celoti, potrebujes vsaj nekaj dni. Midva sva zjutraj odfrcala z motorckom proto severnemu delu otoka, kjer so najlepse plaze. Seveda ne bi bilo zabavno, ce se ne bi po mestu vrtela in ne nasla prave ceste. Tu so ljudje zelo prijazni in vedno pripravljeni pomagati. Naju je stricek, ki se je tudi odpravljal v isto smer, pospremil tako, da sva vozila za njim. Seveda je ponudil prevoz, a sva imela svoj motorcek (rentan na Lebuh Chulia za 25myr). V Batu Feringghi sva tankala motor (3l samo 6,60myr) in svoja zelodcka v sosednjem McDonald's u. Odpeljala se naprej in ko je bilo ceste konec, sva prisla v nacionalni park Taman Negara Pulau Pinang. Vstopnine v park ni, se je pa potrebno vpisati/registrirati pred vstopom in napisati kam v park gres. Varnost, ce se kdo izgubi, da ga lahko poiscejo.
Trekking po dzungli je bil zelo zanimiv in sportno obarvan, saj je bilo potrebno plezati gor in dol, se spuscati s pomocjo vrvi. Na 30+ stopinjah in v nepravi obutvi (japanke itak), sva se fajn prepotila in naredila 3400 m v slabi uri in pol. Toliko je tudi predviden cas in na zacetku sva se sprasevala zakaj toliko casa za picle 3km...no, malo kasneje nama je bilo vse jasno. Prihod na Monkey Beach in igra z opicami ... Neprecenljivo. Morje je zaradi visokih zracnih temperatur zelo toplo, okoli 29 stopinj ali celo vec.
Ker se nama je mudilo, saj sva imela v planu se en del otoka in casa nisva smela izgubljati, sva za pot nazaj izbrala super hitri coln. Cena 50myr (ce bookiras pred vstopom v park je cena nizja, 40myr) za cel coln, ki sprejme najmanj 10 potnikov. Midva sva ga imela sama zase in na cilj smo prispeli v piclih petih minutah. Na poti proti Bota Pulau sva naletela na Fruit farm, ter sprobala to cisto sveze sadje.☺Sadna solata za 13myr je bila sveza, okusna in prvic sva jedla sadje v obliki zvezde- trdo in osvezilno, ne sladko ne grenko. Se trinajst km in na poti lepe moseje, nato pa ponovno na vrh hriba in spust dol proti Georgetownu. Free zemljevid, ki ga dobis v hotelu ni vreden pocenega grosa, ker po njem se hitro izgubis in nikoli ne najdes. Ko sva iskala ulico, naju je ustavil policist in zelel voznisko. Seveda voznisko puscam doma ... Tudi potnega lista nisem imela s sabo iz varnosti, da ga ne izgubim. Prijazno sem policistu razlozila, da mu z veseljem pokazem svoj ID/potni list, ce mi samo pokaze pot do hotela. Kazni nisem dobila, sva pa imela spremstvo vse do hotela. Policist na motorju pred nama, midva za njim.☺ Na koncu ni vec zahteval potnega lista in ker nama je pomagal najti ulico, sva ga povabila na pijaco. Prijeten cvek z njim dve uri in veliko izvedela o zivljenju Malezijcev. Tudi koliko place dobijo policisti, pa raje ne napisem, ker te vrze na rit. Namig, ima motor, dva avta in en od teh je zadnja verzija VW golf. Ja....😨
Ni komentarjev:
Objavite komentar