Sofijo, glavno mesto Budimpešte so prvotno poselili tračanski Serdi v 8 st. pred našim štetjem in naselje poimenovali Serdika ali Sardika, po tračanskem plemenu Serdi. V 4. stoletju pr. n. št. so naselje zavzeli Makedonci, pod vodstvom Filipa II. Makedonskega in njegovega sina Aleksandra Velikega. Mesto, kot ga poznamo danes, je bilo odrito okrog leta 29 pred n. št., ko so Serdiko osvojili Rimljani in je preimenovali v Ulpia Serdica. Med vladavino cesarja Trajana (98-117) je postala središče okrožja (municipium). Mesto se je razširilo, dobilo obzidje s stolpi, javna kopališča, upravne in kulturne zgradbe, mestno baziliko in velik amfiteater z imenom Buleutherion.
Ko je cesar Dioklecijan provinco Dakijo razdelil na Dacio Ripensis ob Donavi in Dacio Mediteraneo, je Serdika postala upravno središče Daciae Mediterraneae. Cesar Galerij je leta 311 v Serdiki objavil Tolerančni edikt, s katerim se je končalo dioklecijansko preganjanje kristjanov. Edikt je krščanstvu implicitno podelil položaj religio licita - dovoljene vere. Ediktu je dve leti kasneje sledil Milanski edikt, s katerim je krščanstvo postalo državna vera.
Mesto se je v naslednjem stoletju in pol zelo razširilo, zato ga je cesar Konstantin Veliki imenoval »moj Rim«. Leta 343 je bil v cerkvi, ki je stala na mestu sedanje cerkve svete Sofije, cerkveni koncil. Serdika je bila srednje veliko mesto, zaradi svojega urbanega koncepta in arhitekture, pogostih družabnih prireditev in živahnega družbenega življenja pa veličastno mesto. Cvetelo je zlasti med vladavino bizantinskega cesarja Justinijana I., ko je bila obdana z mogočnim obzidjem, katerega ostanki so še vidni.
Mesto so leta 447 uničili Huni, vendar ga je cesar Justinijan obnovil in preimenoval v Triadico. Kasneje so mesto pogosto opustošili Slovani, vendar je ostalo pod bizantinsko oblastjo do leta 809. Tračana ali tračanskega porekla sta bila cesarja Trajan in Dioklecijan.
Sofija je med vladavino kana Kruma leta 809 postala del Prvega bolgarskega cesarstva. Dobila je bolgarsko ime Sredec in se razvila v pomembno trdnjavo in upravno središče.
Po številnih neuspešnih bizantinskih obleganjih je Sredec leta 1018 ponovno padel v bizantinske roke. Leta 1028 so ga napadli Ogri, ki so vpadali v Bizantinsko cesarstvo. Leta 1128 ga je car Ivan Asen po vlaško-bolgarskem uporu proti Bizantincem vključil v obnovljeno Drugo bolgarsko cesarstvo (1185 - 1396).
Od 12. do 14. stoletja je bil Sredec mesto, v katerem sta cvetela trgovina in obrt. Leta 1397 so ga po cerkvi svete Sofije preimenovali v Sofijo.
Otomani, ki so prečesali Balkan, so mesto zavzeli leta 1382 med vladavino sultana Murata I. in od leta 1444 je Sofija postala glavno mesto Rumelijskega bejlerbejlika, ki je zajemal skoraj vse turške posesti v Evropi vse do 18. stol. V tem času so otomani zgradili veliko kopališč in mošej kot je Banja Baši. Veliko cerkva je bilo uničenih ali zapuščenih, le redke so ostale - kot je npr. Sveta Petka Samardjiiska.
Leta 1610 je Vatikan za osmanske katoliške podložnike v Rumeliji ustanovil Sofijsko škofijo, ki je delovala do leta 1715.
Ruska vojska je osvobodila Sofijo leta 878 med rusko-turško vojno (1877-1878) in 4. aprila 1879 postala prestolnica neodvisne Kneževine Bolgarije, ki se je leta 1908 preimenovala v Bolgarsko kraljestvo. Med drugo svetovno vojno je 'izbrala' napačno stran in utrpela tragično bombno uničenje večine mestne zapuščine. Rdeča armada je okupirala mesto leta 1944. Medvojni bolgarski režim, ki je bil zaveznik nacistične Nemčije, so spremenili in Sofija je postala prestolnica komunistične Ljudske republike Bolgarije (1946 - 1989), ko je padel komunistični režim. Leta 2007 je Bolgarija vstopila v zvezo EU, vendar obdržala svojo valuto - Bolgarski Lev.
