Tacloban - LEYTE in Manila

Predzadnje dni sva bila v Taclobanu, kot sem že pisala...nisem pa še uspela objaviti šokantnih slik. Mesto je preplavilo morje in ne samo, da so bile odkrite strehe, poplavljena stanovanja, celo ogromne več tonske ladje je prineslo nekaj 10metrov na celino.

  

 Preživeli se skrivajo v senci ogromnih ladij in nekako so te ladje vzeli za del svojega okolja.

 

Samo misel, da ti gre skozi hišo taka ladja in to ob 5:00 uri zjutraj, ti postavi kocine pokonci, kako grozljivo je to bilo dejansko si niti predstavljati ne morem.

 

Ljudje živijo naprej, tako ali drugače. Veliko jih je v šotorih, ki so jih priskrbele dobrodelne organizacije, drugi so si novi dom naredili kar na ladji. Celo v naplavljenih kontejnerjih so si družine naredile svoj novi dom. Šokantno videti. In kot so nama zaupali, je res, da je vonj po smrti še vedno prisoten. Pod porušenimi zgradbami, predmeti, so še vedno trupla žrtev. Vlada je razglasila 7000 mrtvih, vendar po besedah domačinov, je bilo umrlih krepko preko 10.000 ljudi. Glede na to, kako številčne so njihove družine in na kako malem kočšku zemljišča živi ogromno ljudi, jim je verjeti, da je umrlih več kot je uradni podatek... 

   

 Kontejner in ladja, vmes ostanki kopalnice...  

 

 Pogled iz ladje na morje...in na nekoč urejen predel mesta, sedaj pa na ruševinah novo zgrajeni domovi.

 

Pričakovala sva, da naju bodo gledali kot dva radovedna turista, vendar NE. Prav nasprotno, bili so veseli, da sva jih prišla pogledat, da razširiva novico kako so. Tisti, katerim sva razdelila nekaj dobrin, pa so bili seveda še presenečeni. 

Ob eni izmed teh petih velikank, so ravno praznovali rojstni dan enoletne punčke in naju povabili, da se jim pridruživa. Kako nevsakdanje, za nas Evropejce. Želim si, da bi se zgledovali po teh preprostih, veselih ljudeh, ki so veseli še tako male stvari. In živijo! In se smejijo! Še en dan, ki ga ne bova nikoli pozabila!

 

Po upanje in vero za boljše življenje, hodijo v cerkve. Teh je nemalo, dejansko najbolj pogosta kamnita zgradba na Filipinih. Ko sva se vozila naokoli, sva ugotovila, da se cerkve pojavljajo na cca 500m, tudi v nenaseljenih predelih.

  

Najin hotel v mestu Tacloban iz verige GV hotelov. Po tajfunu imajo promo cene, tako da sva za nočitev v sobi s klimo, TV in kopalnico, odštela 720 PHP. Hotelska veriga GV je zelo priljubljena med filipinskimi turisti ter poslovneži. Avtomobili na sliki, so tisti, o katerih sem prejšnjič pisala...tu jih je parkiranih samo peščica. In še najino kosilo v Chowkingu:) 

  

To pa je letališče, kar bi nikoli ne rekla, če bi naju sem ne pripeljal triciklist. Letališče, ki je prav tako utrpelo škodo tajfuna, je sedaj bolj podobno nekakšni odprti hali. Vrat nobenih, rentgenskih naprav nobenih, zgolj osebje, ki ročno pregleduje vsebino prtljage. Tehtanje prtljage je kar na živilski tehtnici, izdajanje boarding pass-ov pa ob dveh pisalnih mizah, na kateri stojita dva prenosna računalnika. Pogled iz čakalnice na pristajališče, tudi ni ravno podoben klasičnemu letališču. 

In že sva pristala v najinem zadnjem mestu, prav tako tudi izhodiščnem, to je Manilli. Vsa ta gužva in nered in čakanje in....želela sva si iti nazaj. Kolebanje ali spati v središču mesta, ali blizu letališča, je odpadlo že takoj ob izhodu. Spati blizu letališča in se izogniti tej gneči. Odšla sva v stanovanjsko mestece Chateau Elysse, ki je cca 4km od letališča, terminala 1 (pol ure vožnje s taksijem). Sicer varovana stanovanjska posest, vendar je mogoče v stanovanju tudi prespati. Priporočam rezervacijo, ker v kolikor je nimaš, potrebujejo dobre pol ure, da ti uredijo nočitev:). 

Spanje v stanovanju znaša 1540 PHP, in za razliko od drugih filipinskih hotelov, je tu check out ob 10:00. Seveda pa je možno vsako dodatno uro dokupiti in stane 100PHP. Midva sva si bivanje podaljšala do 14:00.

     

Soseska poseduje tudi bazen, ki bolj kot ne sameva...no, je bil prazen, dokler nisva prišla midva in vzbudila ne malo pozornosti in kratkočasenja varnostnikom:)

 

Tole pa je Manilla zvečer, okoli 19:00, ko ni več tako zelo prometna. Policaj sredi križišča, na podestu daje navodila. Dokaj uspešno:) In na drugi strani slika prizora izven stanovanjskega naselja:(

  

Prvič in zadnjič sva si sama kuhala, saj sva imela tudi edinkrat na voljo kuhinjo:) Najlažje je bilo seveda pripraviti špagete. Zataknilo se je edino, ker nisva imela ključa za odpiranje konzerve. Lesena deska in miniaturni nožek = konzerva odprta :). Kar nekajkrat se je iznajdljivost izkazala kot dobrodošla in edina mogoča rešitev:)

 

Na letališču zapravila še preostanek pesov za cukr:) ogromno vrečo Kitkata (ja veliko pesov nama je ostalo:)). In prvič sva videla 'pošto'! Resnično, nikjer na poti, nisva videla pošte- ali mogoče, da sva jo videla, pa nisva vedela, kaj gledava:) Zato tudi prvič v zgodovini najinega potovanja, nisva odposlala nobene kartice. 

Bato, Tacloban, Palo - LEYTE

  

Včeraj sva se z večjim čolnom, imenovanim pumpboat pripeljala iz Ubay-a, otoka Bohol, v Bato, na otok Leyte. Bato je na jugozahodni strani otoka in ni utrpel posledic tajfuna, ki je tu divjal lani novembra. Takoj, ko smo prispeli v pristanišče, je na avtobusni postaji že čakal kombi, namenjen v Tacloban. Za 180PHP na osebo, sva se v treh urah pripeljala v glavno mesto otoka.  

 

Vzhodno Visayanski otok Leyte je  ločen od otoka Samar zgolj z ožino San Juanico in ju povezuje istoimenski  most. Zunanjost otoka sestavljajo prostrane obale, medtem ko je notranjost robustna, s številnimi jezeri, ter gorami.

V šestnajstem stoletju, je Magellan prečkal Leyte na poti do otoka Cebu. Toda, za mnoge Filipince in vojne zgodovinarje, bo otok Leyte vedno tesno povezan z drugo svetovno vojno, ko je otoška džungla postala zaledje gverilcem, ki so se krvavo borili z Japonci. 20. 10. 1944, je general Douglas  Mac-Arthur pristal na obali otoka, z besedami  "Sem se bom vrnil". Kakorkoli, Japonci se niso z lahkoto vdali, kar je dokazala naslednja bitka in rezultat zbliževanja pomorskih sil, je bila največja morska bitka v zgodovini, in sicer v štiridnevni Bitki zaliva Leyte.

Tajfun Hayan: https://www.youtube.com/watch?v=nVel76u9DHI

Izgled na vzhodni strani otoka, na strani, iz katere je prišel tajfun, ki ga imenujejo Yolanda, je grozljiv. Palme si niso več podobne, drevesa z ogromnimi koreninami izruvana, hiše brez streh, ali celo v celoti porušene...šole podrte,...samo cesta je tista, ki je ostala skoraj nepoškodovana. Zaradi grozljive slike, mi ni bilo do tega, da bi slikala...tu samo ena slika, kjer se zahvaljujejo za pomoč...

 

Danes pa sva se odpeljala v Palo, ki šteje kot eno najbolj zgodovinskih mest otoka Leyte. Znano je kot mesto vrnitve generala Douglas MacArthurja na Filipine, skupaj s filipinskimi in ameriškimi vojaškimi silami po obdobju izgnanstva, leta 1944. Približno 1 km od centra, je mesto, kjer je MacArthur zabredel na kopno, 20. oktobra 1944, ko je izpolnjeval svojo znamenito obljubo, da se vrne. Mesto je zaznamovano z dramatičnim spomenikom Leyte Landing Memorial, kipi generala in njegovih sodelavcev, med njimi tudi Sergio Osmena, prvega predsednika Zveze. Hrib 522 se nahaja v bližini centra mesta, je mesto, kjer so potekali ostri spopadi med zavezniškimi  in japonskimi silami med drugo svetovno vojno.

  

Odpeljala sva se v kombinaciji s triciklom in jeepney-i. 

V Palo -u sva videla tole:
                                  
                  
Memorial MacArthurja:

  

V mestu Tacloban je prisotnih veliko različnih humanitarnih organizacij, kot so Unesco, UN, Korejski vojaki,...vendar kar sva uspela videti, so bili ogromni avti, ki jih imajo te organizacije v lasti, za svojo uporabo. To niso navadni avti, temveč konkretni terenci....Tu se vprasšaš, kako pametno je posredovati sredstva takšnim organizacijam...In med drugim, ti tako zvani samaritani spijo v najboljšem hotelu v mestu! Slučajno sva se tam ustavila na zajtrku zjutraj, ker nama je to bila najbližja že odprta restavracija...

Midva sva drugače postopala v tem primeru; nisva dala denarja organizaciji/-am, vendar sva se odločila, da bova eni družini podarila najine obleke, ki jih več ne potrebujeva. V Palo-u, je en majcen fantič, po imenu Romel prosil za denar. Gospod zraven nama je zaupal, da prihaja iz revne družine. Odločitev je bila nemudoma sprejeta, da bova njegovi družini 'pomagala' vsaj toliko, kolikor lahko. Peljal naju je do svojega doma, družine 4 otrok, z majhnim prebivališčem, kjer je v dnevnem prostoru vse; od kuhinje do spalnice. Najprej je sledilo ogromno presenečenje in nato veliko veselje! Bili so tako veseli, da so naju povabili tudi na kosilo - je rekel mož, da sva prispela ravno pravi čas, ker delajo 'torto'. To je za njih izreden dan, da pripravijo sladico, kar je nam še najbolj podobno palačinki. Odlična hrana, neprecenljivi občutki, resnično prijazni in veseli ljudje. Seveda so prišli še vsi sosedje - sva bila ena taka manjša atrakcija v vasi:)  

 

Takole se igrajo...imajo neke vrste vozilo:). Sem jih še jaz malo vozila po ulici in smeha je bilo veliko. In presenečenja...iz hišic se je slišalo skoraj od vsepovsod: 'Hello.', ali pa 'Good afternoon mem.' Nekateri so naju še povprašali iz kod sva, in ena punca si je zaželela, da bi imela slovenskega moža:):):).

  

Vrnitev v mesto, in sprehod po njem. Med drugim sva prispela do otroškega igrišča, kjer je dejansko sedaj sirotišnica...Otrok nisva videla, sicer bi jih z veseljem peljala na sladoled, ali kaj drugega. Moški na cesti nama je zaupal, da je vlada prejela ogromno denarja, ki pa ga pomoči potrebni ljudje niso nikoli prejeli. Dobili so hrano s pretečenim rokom, rabljene obleke in rekel je celo, da smrdljiv riž:(....Vsakomur, s katerim sva govorila, sva zaželela vse najboljše v prihodnosti. Preostanek popoldneva sva preživela na tržnici, ker v mestu ni bilo elektrike od jutra, dobili smo jo šele sedaj, zvečer.