Iz Siquijorja sva se s trajektom odpeljala na otok Bohol, v Tagbiliran (Tagbilaran (iz 2 besed, dbs: skriti se pred Mori (http://en.wikipedia.org/wiki/Moro_people)). Voznja je trajala 4 ure, ker smo sli najprej do Dumaguetteja (Negros), nato pa od tam na Bohol. V pristaniscu, so se usuli taksisti in triciklisti kot piranhe, ki iscejo novo zrtev. Cene so bolj kot ne fiksne, kaj dosti se dogovarjati ni dalo. S triciklistom sva se odpeljala po 26 km 'jupm & bump' poti do Loboca. Z drugimi besedami, v dzunglo. Zato se tudi nisva javila nekaj dni, saj nisva imela moznosti.
Po priporocilu Indonezijke, ki sva jo spoznala v Puerto Princesi, sva odsla v Nuts huts.
Voznja do tja dolga in napeta!!! Zadnji del poti, skoraj 1km, ni bila cesta, niti temu bi ne mogla reci potka, temvec kup kamenja in se navzdol smo sli. 400m predno smo dospeli, sva rekla triciklistu, da greva raje pes naprej in videlo se mu je na obrazu, da je bil zaskrbljeno prestrasen (verjetno ga je skrbelo, kako bo prisel sploh nazaj na cesto). Tudi midva sva bila zaskrbljena, saj sva imela zgolj eno malo baterijo.
Ne samo, da sva morala 400m po kamnih, ampak na koncu te poti so naju cakale se strme stopnice navzdol in nic kaj udobna soba (ogromni pajek bil gost!, mali postelji,..kopalnica zunaj).
Naslednji dan sva se zbudila ob 6:00, saj nama ni bilo cisto nic prijetno v tej sobi. Najprej sva se razgledala po okolici- ob reki Loboc in sla prestet stopnice:) ...278 stopnic! Nic cudnega, da sva prejsnji dan komaj prisla do dol, se sploh po tako dolgi poti.
Po zajtrku sva se odpeljala s polavtomatikom (prejsnji dan se ze dogovorila zanj- 500PHP).
Iz Siquijorja sva se s trajektom odpeljala na otok Bohol, v Tagbiliran (Tagbilaran (iz 2 besed, dbs: skriti se pred Mori (http://en.wikipedia.org/wiki/Moro_people)). Voznja je trajala 4 ure, ker smo sli najprej do Dumaguetteja (Negros), nato pa od tam na Bohol. V pristaniscu, so se usuli taksisti in triciklisti kot piranhe, ki iscejo novo zrtev. Cene so bolj kot ne fiksne, kaj dosti se dogovarjati ni dalo. S triciklistom sva se odpeljala po 26 km 'jupm & bump' poti do Loboca. Z drugimi besedami, v dzunglo. Zato se tudi nisva javila nekaj dni, saj nisva imela moznosti.
Po priporocilu Indonezijke, ki sva jo spoznala v Puerto Princesi, sva odsla v Nuts huts.
Voznja do tja dolga in napeta!!! Zadnji del poti, skoraj 1km, ni bila cesta, niti temu bi ne mogla reci potka, temvec kup kamenja in se navzdol smo sli. 400m predno smo dospeli, sva rekla triciklistu, da greva raje pes naprej in videlo se mu je na obrazu, da je bil zaskrbljeno prestrasen (verjetno ga je skrbelo, kako bo prisel sploh nazaj na cesto). Tudi midva sva bila zaskrbljena, saj sva imela zgolj eno malo baterijo.
Ne samo, da sva morala 400m po kamnih, ampak na koncu te poti so naju cakale se strme stopnice navzdol in nic kaj udobna soba (ogromni pajek bil gost!, mali postelji,..kopalnica zunaj).
Naslednji dan sva se zbudila ob 6:00, saj nama ni bilo cisto nic prijetno v tej sobi. Najprej sva se razgledala po okolici- ob reki Loboc in sla prestet stopnice:) ...278 stopnic! Nic cudnega, da sva prejsnji dan komaj prisla do dol, se sploh po tako dolgi poti.
Po zajtrku sva se odpeljala s polavtomatikom (prejsnji dan se ze dogovorila zanj- 500PHP).
Ni komentarjev:
Objavite komentar