Silay - Sipalay - Sugar Beach - Dumaguette - NEGROS

  

Otok, četrti največji po velikosti v državi, in dom 3,5 milijonom ljudi, leži v osrčju Visayasa, med otokoma Panay in Cebu. V obliki čevlja, je po diagonali razdeljen na dve provinci; Zahodni in Vzhodni Negros. Razdelitev je še iz časa misijonarjev, katerim se jim je zdela gorata džungla težko prehodna in še danes se čuti razdelitev v govorici; dialekt cebuano na vzhodu in ilongo na zahodu. Danes je Negros znan kot 'Sladkorna dežela',  po svojih bogatih nižinskih nasadih sladkornega trsa. Vse do leta 1850 je bila otoška glavna proizvodnja, sladkor, dokler niso padle cene sladkorja na trgu. Najvišjo nadmorsko višino dosega gora Kanlaon, s kar 2465m n.v. in je najvišja gora v otočju Visayas. Mesto Silay še ima čudovito ohranjene antične domove in stare lokomotive, ki so služile za prevoz sladkornega trsja. 

Večina severne obale sestavljajo pristaniška mesta, medtem ko je na južnem delu otoka, v okolici mesta Dumaguete, veliko lepih plaž in odličnih mest za potapljanje. Nebeško osupljive plaže so v okolici Sipalaya, na odročni jugozahodni obali: predvsem Sugar Beach.

Med prvimi prebivalci Negrosa so bili temnopolti domačini, ki pripadajo etnični skupini Negrito - od tod tudi ime Negros, kot so ga poimenovali španski osvajalci, ki so prvič prišli na otok aprila 1565. Po ustanovitvi birokracije, je Miguel Lopez de Legazpi postavil pod jurisdikcijo svojega prvega španskega guvernerja. Evangelizacija domačinov je stekla takoj in brez izgubljanja časa. Druga polovica osemnajstega stoletja je bilo obdobje hitre gospodarske rasti za Negros, zlasti v industriji sladkorja in razcvet  visayanskih pristanišč, kot so Cebu in Iloilo, ki so svoja pristanišča odprla tudi za tuje ladje. V zadnjem stoletju je rast pohlepa industrije sladkorja in povečanje politizacije imelo katastrofalne posledice, ki se čutijo še danes.

  

    

   

Porodniski stol 

Likalniki iz 19.st.

    

     

     

 

 Nekaj dni se nisva oglasila, ker nisva imela moznosti....Iz Bantayan otoka sva z ladjo plula na otok Negros, v Cadiz. V Cadizu je tako pomol dolg dobra 2 km in te takoj, ko prides 'nafilajo' v tricikle. Nalozijo te v tistega, s katerim gre vec ljudi v isto smer. Mislim, da nas je bilo 7, plus voznik. Vzela sem v narocje enega otrocka, da bi ne visele ven na cesto...Odpeljala sva se naravnost na avtobusno postajo in skocila na bus proti Bacolodu. Vendar sva sla midva ven ze v Silayu. Elegantno mesto, ki leži približno 20km severno od Bacoloda, je poslednji ostanek, ko je bil Negros bogat po svoji pridelavi sladkornega trsa. V poznem 18.st. je tu bilo kot v Parizu; s parniki so prihajali glasbeniki iz Evrope , da so lahko nastopili v operetah in zarzuelah (španska lirično-dramatična umetniška zvrst, ki združuje govorjene in pete scene). Ta strast do glasbe in umetnosti je Silayu in Filipinom rodilo njeno prvo mednarodno zvezdo, Conchito Gaston, mezzosopranistko, ki je nastopala v povojnih letih, v večjih opernih hišah po Evropi. V drugi svetovni vojni so mesto zajele japonske sile, po tem se je industrija sladkorja znižala in Silay je izgubil svoj sijaj. Danes je Silay privlačen za turizem; domovi njenih prednikov, katerih večina je bila zgrajena med letoma 1880 in 1930.

Mesto Silay, znano kot tudi 'Pariz Negrosa', je nekdaj bilo sredisce sladkornih mogotcev. Se vedno je tu 31 haciend in tri so odprte javnosti, medtem ko v ostalih se vedno zivijo lastniki his. Ogledala sva si dve in priznati moram, da so to zelo graciozne stavbe, z visokimi stropi in precudovitim iterierjem. Obcutek v hisi je kot bi bil v filmu, posnetem v zlatih casih.

Nekaj izredno zanimivih predmetov, ki jih je uporabljala 14-clanska druzina, med drugim birth chair, likalnih na oglje- ti pripomocki so bili za suznje, ki so imeli poseben vhod, nikakor niso smeli po glavnih stopnicah, ali v sobane. 

Glavni letni festival,Kansilay, traja en teden in se konča 13. novembra s ponovno uzakonitvijo ljudske pravljice, ki prikazuje pogum lepe princese, ki je ponudila svoje življenje za pravičnost in svobodo. Dve hiši prednikov so spremenili v muzeje življenjskega sloga, ki dajeta vpogled v čas življenja sladkornih baronov. Negrense Muzej BALAY na Cinco de Noviembre Street (nekoč dom Don Victor Gastona, najstarejšega sina Yvesa Germaine Leopold Gastona – Francoz). Na skrajnem severnem koncu Rizal Street Jeroza Don Bernardino se nahaja muzej Ysabel Jalandoni House, znan po vsem mestu kot je Pink House (zgrajena leta 1908). Prav tako si je vredno vzeti čas za obisk cerkve San Diego, na severni strani trga (zgrajena leta 1925, je dramatičnega pogleda, z velikim osvetljenim križem na vrhu kupole, ki je ponoči tako svetel, da je bil nekoč za ladje kot navigacijski pripomoček).

Iz Silaya - tega sladkornega mesta, kjer je mogoce najti pekarno iz leta 1925, sva se naslednji dan odpravila naprej, proti Sipalayu. Voznja po gorati cesti, s prekrasnim razgledom na nasade sladkornega trsa in rizeva polja, je trajala dobrih 8 ur. Na poti, sploh v visjih predelih, smo se ustavljali non stop. Ljudstva, ki tu gor zivijo, se razveselijo vsakega avtobusa, saj je to nova priloznost, da lahko kaj prodajo oz. zasluzijo...Poskusila sva nekaj njihovih dobrot, kot so karamelizirane banane, posute s sezamom: nekaksne palacinke s cokolado: karameliziran bananih cvet- vse po vrsti je bilo zanimivo dobrega okusa:) 

Zanimivost te voznje je bila tudi, da je na avtobus prisel celo pastor, opravil maso in nato zbiral denar za svoj misijon. Celo starejsi gospod s kitaro se nam je pridruzil na voznji in veselo prepeval stare angleske pesmi zadaj :) Bila je sicer res dolga pot, ampak polna dozivetij in pestra.
V Montilii sva skocila dol, vzela tricikel, ki naju je odpeljal do reke. Tu sva morala preckati reko z manjsim colnom in prispela sva do najine naslednje tocke iz itinerarija, Sugar Beach. Prispela sva v pravljicno dezelo, v TukaTuko. Tri dni sva bila tako rekoc odrezana od civilizacije, v resortu, kjer niti v enem mesecu ne mores opaziti vseh pisanih detajlov, iz katerih je resort zgrajen. Cudoviti dnevi, ki so se koncali in pot naju je peljala naprej proti Malatapayu. Cesta ob morju, cudovit razgled, vendar prevec ustavljanj in cakanj ob prestopanjih. V bistvu je to bilo prvic, od kar sva na Filipinih, da sva morala prevoz cakati celo uro :)....Ker sva v Malatapay prispela sele ob 18:00, ni bilo vec colnov, ki bi naju zapeljali na Apo island, zato sva se odpeljala do Dumaguetteja. In to z jeepneyem!!! Njihov tako slavni kombiji, pisani in zivahni, kot oni sami, predelanih iz starih ameriskih vozil. Presenetljivo udobna voznja je bila, ker kadarkoli sva gledala te jeepneye, so nama izgledali tako napolnjeni. Pa sploh ni neudobno, celo udobneje kot na avtobusu. Super voznja.
Dumaguette je znano kot mesto nežnih ljudi, je glavno mesto Negros Oriental in leži na jugovzhodni obali Negros. Mesto ima privlačno arhitekturo, je univerzitetno mesto, in lepo obalno sprehajališče v senci akacijevih dreves ter kokosovih palm. Enodnevne izlete iz Dumaguete vključujejo Twin jezera Balinsasayao in Danao. Ugledna najstarejša protestantska univerza Siliman je bila zgrajena na mestu svojega morskega laboratorija, ki si je prizadeval za zaščito mangrov na otoku in preprečeval nezakonit ribolov. Velika katedrala St Catherine of Alexandria, dominira v Quezon parku. Katedrala je bila prvotno zgrajena leta 1754, čeprav trenutna različica izvira iz 1957. 

Noc prespala v Casa Loni, jutro prezivela v mestu, sedaj pa se ze odpravljava v pristanisce. S super fast ferry-em greva na Siquijor (300PHP - ura plovbe).....