31.12. zadnji dan leta 2010

Zadnji dan v letu 2010....kot večina sva se tudi midva najprej podala v trgovino- bolj kot po nakupih, bolj iz same radovednosti....Od Keletija dobrih 5 minut peš in že sva prispela v ogromni nakupovalni center Arena. Veilko tujcev, od teh pretežno naši južni sosedje, po jeziku sodeč, bi rekla Hrvati. Gotovo v pričakovanju, da bodo naleteli na ugodnosti, so bili presenečeni- in vsi praznih rok odhajali ven. Največ ljudi je ta dan nabrala živilska trgovina Tesco (ala naši Mercatorji, Špari ipd). Tu so bile kolone pred blagajnami do konca vrst, cca 10- 15m. Pred vsako. Midva sva rabila samo kruh in sva čakalaaaa....so pa ljudje umirjeni, ne glede na čas, ko vsi želijo ujeti tisto zadnjo minutko, niso živčne razvaline kot doživiš npr. v Leclercu.

Midva sva po nakupu, odšla v mesto. Imela sva še nekaj stvari za pogledat in seveda je bilo treba iti tudi na kosilo. Zavila sva v Tao fandian, kitajsko restavracijo. Jedla in se najedla za zgolj 1540 Ft- ugodno! In še malo smo shuohua;)) je prijalo za dušo....Ko sva zaključevala s kosilom, sva slišala kar nekaj siren, postajalo je vse glasneje zunaj in ko sva prišla ven, sva ugotovila zakaj. Točno pred mestno tržnico, kamor sva bila namenjena, pa naju je lakota prehitela in peljala najprej v restavracijo, se je zgodila nesreča. Glede na to, da so stali tramvaji in bile streščene po tleh vrečke, rešilec pa je že odpeljal, sva nekako sklepala, da je bil zbit pešec.

Lakota je na srečo preprečila, da bi direktno videla kaj se je zgodilo, na nesrečo pa povzročila, da je bila že toliko ura, da se je tržnica zaprla (danes prej, ker smo seveda 31.12. in sicer ob 15:00). Zato sva odšla proti najini naslednji točki, t.j. sinagogi. V vsej svoji mogočnosti se razteza v višave na Dohany ulici. Bilo je že zaprto, ogledala sva si zunanjost. Čudovita je...

Namakanje v termalni vodi 30.12.

Danes sva za začetek naredila kratek sprehod proti mestnemu parku, kjer naj bi si ogledala mestno tržnico, ampak je nisva našla...no nisva si dala veliko duška pri iskanju, ker je bil bolj zanimiv bus na elektriko:).

Skočila sva nanj in se peljala par postaj, skošila dol pri Trgu junakov. 36m visok steber, na vrhu le-tega kip nadangela Gabrijela...in ostali kipi, dovršeni, ogromni, lepi....

Pot naju je naprej vodila proti Deak Ferenc trgu. Vstavila sva se z namenom, da si greva ogledat parlament, pa sva vmes naletela na baziliko Sv.Štefana. Dograjena leta 1905, po tistem, ko se je prvotna kupola med nevihto porušila.

Notranjost menda lahko sprejme 8000 ljudi, čemur bi lahko verjela, saj je res ogromna in "okrancljana" da te kar zaslepi:)

Odpravila sva se proti parlamentu, ampak kolona ljudi, ki je čakala na vstop, naju je odvrnila in obrnila. Šla sva si raje pogledati muzej podzemne želenice, ki se nahaja v podhodu postaje Deak Ferenc, hkrati v enem izmed prvotnih železniskih tunelov. Tule bi se šli lahko igrico "Ali veš?".. da je Budimpešta prva država, ki je imela na evropski celini podzemno!?! Ja! Leta 1896 je bila končana prva proga in sam Franc Jožef I se je peljal z njo. Patrik je pa poziral:)

Zadosti ogledov, načrtnih in kasneje nenačrtnih- padla je odločitev, da se greva namakat v termalni bazen. Ob četrtkih naj bi bile happy hours v Gellertovih toplicah, zato sva šla direktno tja...polovična cena- ITAK:) hja, pa to že ni držalo...to kar je objavljeno na internetu vemo turisti, prodajalka na okencu, je pa mrtvo hladno rekla: "No, previous years"...Saj bi človek protestiral, pa ni vredno, ker prvo kot prvo angleščina ni ravno jezik, ki bi ga obvladovali in obvladali, drugo pa, kaj bi delali vrsto se daljšo, kot je že bila. Plačala sva 6000 Ft, kar je v evrih cca 24e. Ne dajo oni kaj dosti na to, ali je cel dan, ali zgolj popoldan- (znajo se iti pravi turizem:))

Tudi toplice, kot smo jih mi vajeni s par desetimi bazeni, tobogani, savnami, solariji ipd., to v njihovem pomenu besede, niso. Dva bazena, en malo večji in drugi, ki bi mu lahko rekli malo večja kad. Le-ta natrpan, da se počutiš kot sardela v konzervi...seveda, saj ima tu voda 36stopinj.

Namakala sva se tudi midva...pregrela čisto vse delčke svojega telesa, vsak kvadratni mm kože in se pregreta vrnila proti hotelu. Navkljub -7 stopinjam, kot jih je kazalo zunaj, naju prvič za spremembo ni čisto nic zeblo- kot kaže je bila cena vstopnic več kot vredna:) Chop chop na metro 3, metro 2, bus 173, seveda vmes še en McDonalds (brez tega ne gre, če ga Patrik zagleda) in hotel. Ponovno sva se potepala več kot pol dneva, saj je bila ura že 21:00 ko sva se vrnila nazaj....We love BudaPest

29.12.2010 vzpon na Grajski hrib

Dopoldanska odprava proti Vörösmarty trgu in od tam naprej z dvakratnim pogledom na zemljevid, mimo Roosveltovega trga do Verižnega mostu- Széchenyi. Prvi most, ki je povezoval bregova Bude in Pesta, zgrajen že v 19.stoletju. Detajli so dih vzemajoči in mogočna leva ti govorita, da sta bili moč in vztrajnost potrebna, da so most zgradili in da stoji v vsej svoji mogočnosti. Prečkati Donavo preko tega mostu je nekaj posebnega.

Na drugi strani, se je že dvigal grič, na katerem je slavna Grajska četvrt, oziroma Grajski hrib. Bi sicer se povzpela nanj po stopničkah, vendar sva se odločila, da se do vrha kar zapeljeva z vzpenjačo. Siklo- ni najdaljša pot, ti pa nudi lep razgled, seveda še lepšega, če je tudi za to primerno vreme. Nisva imela sreče, da bi sijalo sonce. Pot navzgor je za odraslo osebo 840Ft, otroška karta pa stane 520 Ft.

Grajski hrib...

Na vrhu se že raztegovala Kraljeva palača, zgrajena v srednjeveškem slogu (končana leta 1424). Bivši sedež vladavine Sigismund, je pridobival na svoji končni podobi še skozi vse naslednje vladarske veljake, med drugim je to bil Matija Korvin, Turki, Habsburžani.

Detajl na vratni kljuki in kip zmaja

Grajska četrt je celo srednjeveško mesto, dolgo dober kilometer in pol, ter široko pol kilometra. Midva sva se ustavila in bolj podrobno ogledala Matjaževo cerkev, Ribiško trdnjavo/obzidje in Marcipanov muzej:)

Matjaževa cerkev

Ribiška trdnjava in kip Sv.Štefana

krokar in marcipanov muzej ;) - mnjaaaaaaaaaami smrkci...

West End

Ker sva bila tako hitro naokoli z ogledovanjem znamenitosti po najinem planu, sva se odpeljala do Nyugati železniške postaje. Tam je eden izmed največjih, prvih nakupovalnih centrov v Budimpešti; t.j. West End. Najrazličnejše trgovine, restavracije spodaj, zgoraj igralnica, na terasi sami, pa drsališče, ja! Neverjetno kaj si ne domislijo in izkoristijo max prostor. Na stotine trgovinc (Adidas, Zara, C&A, Bershka,Vodafone, Philips, DM...) in številni lokalčki, slaščičarne, zlatarne, fast foodi, nekaj bank...ni da ni...vse to v samo treh nadstropjih, če ne štejem zgornjega, kjer je kino in zabavišče.

Si misliš, da tega ne moreš predelati v enem dnevu, pa je vse tako na easy urejeno, da če ne greš ravno v vsako trgovinco, si lahko v centru skrajšaš čas in opraviš res hiter nakup. Ne rabiš delati kilometrov, da prideš iz ene na drugo stran, se pač samo zapelješ dol in to je to.

Pogrešam tu doma take shopping centre, centre ki gredo v višino in ne samo dolžino&širino (da ti že skoraj noge odpadejo, ko greš samo po kilo kruha)

drsališče na vrhu,
igralnica z raznoraznimi avtomati.

BuuuuuuuuuuudaPesta

Jeeeeeeiiiii.....Deli Pu, zahodna železniska postaja v Budimpešti, sedaj je potrebno samo še priti čez reko Donavo in do hotela....Takole sva nasla podzemno železnico-metro in se odpeljala do vzhodne železniske postaje Keleti, od tam naprej z avtobusom številka 5. Sva bila v pol urce že v hotelu-kot bi ne bila prvič v tem dvomiljonskem mestu:)

Ker sva bila tako nenormalno hitra v najdenju pravih, najhitrejših povezav od železniske do hotela, sva imela še ravno prav časa, da sva skočila v osrčje mesta na trg Vörösmarty, kjer je bil zadnji dan Božičnega sejma.

Sva si ogledala stojnice in najbolj dišeča je bila tista s klobasami:) Klobasa, sicer velika, sočna in z dodatkom gorčice, kosom kruha, stane 5e, ampak vredna te cene. Zmazala sva jo tako hitro, kot so padale snežinke:) Polna želodcka, zmrznjena noska, bilo je zadosti za prvi dan...