Pot naju je vodila iz mesta Enshi, mimo Nanjinga do Suzhou-a, ali z drugimi besedami 'kitajske Benetke'. Mogočna reka Yangtze ali Dolga reka osupne vsakokrat, ko prideš blizu nje in tudi tokrat je osupnila, ko smo z vlakom prečkali, široko valečo se pred končnim srečanjem z morjem, reko.
Prihod v Nanjing, na glavno železniško postajo, je bil šokanten. Nekdajmajhna postaja, kjer si videl ven ob prihodu, sedaj spominja na letališče z štirimi terminali. Vsaka nebesna stran ima svoje prihode in odhode. Toliko časa sva iskala pravo pot, da sva zamudila zadnji večerni vlak in počakala na prvega jutranjega - ob 5:10 sva že kupovala karte za Suzhou.
In prvo srečanje s kanali, celo zgradbo na vodi. Ena najstarejših naselbin, ki je postala znana po izdelovanju svile in še danes so tu obrati proizvodnje, seveda le za oči turistov. Nazorni prikaz te navduši in očara, tudi jasno ti postane zakaj je ta tkanina tako zelo dragocena že več tisočletij.
Zahodna vrata in obzidje, severna pagoda in dve pagodi iz časov, ko tu ni bilo stolpnic dvigajočih se v nebo, katerih vrhov ob blažji oblačnosti sploh več ne vidiš. Staro in novo se prepleta in niti ni moteče, kot bi sprva mislil. Prijetno mesto, v katerem brez težav preživiš več dni, tednov,...midva sva udobje mesta koristila 3 dni. Bilo nama je premalo.
Muzej svile in prvič sva videla sviloprejke v živo. Male gosenice (no največje so v velikosti odraslega kazalca) se lenobno premikajo po murvinih listih in jih počasi grizljajo. Ko jih opazuješ, se čas ustavi in hkrati izgubiš občutek časa. :)
Streljaj proč, cca 20 minut z metrojem - Time Square in vse lastnosti modernega. Tu občutiš vrtenje finančnega sveta, ko sem ter tja skačejo poslovneži, in hitim govorjenjem po telefonu. Začutiš, da se mudi, občutek kot bi bil na borzi, kjer so hitre odločitve izrednega pomena. Ampak ni moteče, kljub temu je tiho in mirno in vse se sveti. Obsedela in opazovala sva ta moderni svet ob lončku Starbuck's napitkov.
Vrnitev nazaj na zgodovinski predel, v Pingjiang. Tu se ležerno sprehajajo turisti, vsak z drugo dobroto v rokah. Če nisi lačen, postaneš lačen ob pogledu na raznorazne vaflje in tudi midva sva izbrala dva različna. Ob čakanju pa so naju razvajali z odličnimi čaji različnih okusov.
Vožnja z ladjico po velikem kanalu, sprehod v parku in sprehod po najstarejši ulici Laojie:
Slikanje z mostu, kot v pravih Benetkah. Ozke ulice, razlika je le, da tu ni hitrogovorečih Italijanov, manjka pizza. Krasijo pa ulice lampijoni, izrezljane, vklesane, napisane pismenke, odlične vonjave sveže pripravljene hrane. Če bi ocenjevala ali morala izbirati, katere 'benetke' so meni bolj všeč, bi se sicer težko odločila, a kljub temu bi izbrala kitajske. Vrvež in mirnost, lepota starih zgradb, vonjave po hrani,...ja, zelo všečno in toplo priporočam vsakomur, da se enkrat zapelje malo dlje in si jih ogleda.
