Želja nadaljevanja poti je bilo starodavno mestece Hongjiang, kar če gledaš na zemljevid, niti ni tako zelo daleč. No, pa vendar ne gre vse tako linijsko, kot si zamisliš. Ko sem sedajle za občutek želela na Viamichelinu pridobiti podatek o številu km, je vrnilo nazaj: "Impossible to calculate this route." Tudi najin načrt je bil neizvedljiv in bistveno daljši, kot zamišljen. Najprej sva se z avtobusom odpeljala do Sanjiang-a, kar je pomenilo 3 ure za cca 60 km, nadaljevanje pa se je zakompliciralo. Edina opcija je bila, da nadaljujeva proti Hunan provinci tako, da sva se zapeljala najprej do mesta Tongdao. Manj kot 50 km je pomenilo 5 ur vožnje. Čeprav sem mislila, da smo se narobe razumeli, se je na koncu izkazalo za pravi podatek. Pot je vodila mimo številnih vasic, v katerih živijo manjšine, popolnoma neturistični kraji in kupi plazov na cesti so nas ovirali pri hitrosti. Kljub temu, da je bila to ena najdaljših voženj z avtobusom, sva uživala v čudoviti pokrajini in bila navdušena nad prebivalci. Na avtobus so vstopali, izstopali krajani, govorili meni popolnoma nerazumljiv dialekt, oddajali pošiljke ter bili sproščeni. Tu pošt ni, ni bolnišnic, šol tudi nisva opazila. Nad nami pa so se sem in tja bohotili v svoji višini viadukti, stoječi na ogromnih stebrih, po katerih teče sodobna avtocesta. Dobrih 100 km sva prepotovala v 8 urah, nato pa iz mesta Tongdao po avtocesti do mesta Huaihua razdaljo 196 km v 2 urah.
In prihod v Huaihua - prvi hotel, ki sva ga našla in se dogovorila za zmerno ceno. V sobi sva imela avtomatski mahjong, čajno mizico, pravzaprav je bilo skoraj celo stanovanje glede na velikost. Prvotna cena (ne tista objavljena na panoju) 30€, a ker sva dejansko bila v sobi samo od 22:00 do zgodnjega jutra, smo se dogovorili in ceno spustili na 25€.
Ni komentarjev:
Objavite komentar