Kitajska je meni ljuba država že vse od daljnega leta 1998, ko sem jo obiskala prvič. Primerjati državo prej, potem je drzna poteza, saj gre za kot že od nekdaj znano "spečega velikana". Kitajska in njeni prebivalci ne spijo, samo mi nismo seznanjeni s tem kaj se dejansko tam dogaja...
Predzadnjič sva bila skupaj s sinom na Kitajskem leta 2005, kot študentka in sva lahko oba s slovensko štipendijo normalno tam živela tri mesece. Ne samo živela in plačala stanarino in stroške, tudi opremila sva stanovanje po svojih željah in si kupila kar nama je bilo všeč. Tokrat...po 12 letih, je zgodba popolnoma drugačna. Sedaj lahko kitajski študentje živijo pri nas tako, kot sva takrat midva tam.
Blog pišem po vrnitvi domov, ker so vse Googlove storitve na Kitajskem blokirane (od ene Kitajke izvedela, da z namenom skrivati njihov razvoj pred Američani), zato ga bom spisala po sklopih krajev in ne po dnevih.
Odločitev za pot je padla, ko je Qatar ponudil izjemno ceno letalskih kart in sva letela iz Zagreba mimo Dohe v Shanghai, ter povratek mimo Dohe v Budimpešto za pičlih 205€ na osebo. Pričakovanja, da bova tudi tam potovala tako ugodno, so bila napačna.
Pot po pristanku naju je vodila preko provinc Hainan, po avtonomni regiji Guangxi, Guizhou, Hunan, Hubei, Anhui, Jiangsu in mestni občini Shanghai. To, da so razdalje ogromne, za primerjavo lahko povem, da je otok Hainan večji od naše državice Slovenije. Na drugi strani Shanghai, ki je po velikosti površine sicer manjši, a po številu prebivalcev kar 12x večji (po uradnih podatkih). Ja, to je Kitajska. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar