Corella, Carmen, Loboc - BOHOL

          

Zavetisce malih primatov, tarsierjev je v okolici mesteca Corella. Od Loboca do tja samo 18km, ampak porabila sva vsaj 2 uri. Razlog: nikjer nic oznaceno (nobenih tabel, niti oznak krajev ne poznajo tu). Ce se ze pojavi tabla z imeni krajev, je to mogoce tista prva od dveh na celem otoku ;). Malce kaoticno, kot tudi same ceste. Razumljivo je, da je veliko zrusenega, ker so lani doziveli potres stopnje 7.2 po Richtarjevi lestvici. Naj dodam, da ni otoka do sedaj, kjer bi ne bile slabe ceste oz. v gradnji, ceprav je potres doletel le Bohol. Tarsier - Plišasto bitje, z ogromnimi očmi, v velikosti od 10 - 15cm je tesneje povezan z lemurji, lorises in bushbabies in obstaja približno osupljivih 45 milijonov let. Mali primati, tarsierji, so kosmate zivalice z ogromnimi ocmi, vendar velike v velikosti dlani. Tarsier rodi le enega na leto lahko in le-ta je v velikosti polovice nasega palca. Vceraj, ko sva midva prisla, jih je 6 'pobegnilo' iz rezervata in videla sva vse ostale, torej stiri :). Nekaj sto jih je se v dzungli, ampak na njihovo velikost, bi cetudi bi jih iskala, tezko nasla. Odpeljala sva se v glavno mesto, Tagbiliran, ker le tam je mogoce dvigniti denar na bankomatu, drugje v okolici zal ne...Kaos na cesti, vendar ga je mogoce preziveti. Prvic, ko sem vozila tu motor, se mi je zdelo nemogoce, sedaj pa si ne predstavljam kako voziti doma. Obcutek imam, da kljub nekemu neredu, je red in varnost. Ni voznikov, ki bi preizkusali, ce je mogoce iti kolikor je napisano na stevcu, temvec vozijo zmerno - glede na razmere na cesti. Iz Tagbilirana sva se napotila proti Carmen - na tej poti nisva naredila cisto nobenega odvecnega kroga - na sreco do tja pelje njihova t.i. highway (to bi bila za nas cisto navadna cesta). Izjemoma nekaj del na cesti in obvezni obvoz (zaradi potresa zrusen most zato obvoz mimo Loay-a). Vmes sva se ustavila ob napisu 'The biggest python', o katerem sem prej brala na internetu. Ta ogromni, 6-metrski piton, je lansko leto poginil in so iz njega naredili bizarno maketo. Vodic, ki naju je peljal skozi njihovo 'bogato' zbirko zivali v kletkah, je bil najslabsi transvestit, kar sem jih kdajkoli videla. Rdeca sminka in zalisce - se bolj bizarno kot piton. Na koncu je 'vodic' imel se pevski nastop. Bilo komicno, ampak ne prav dobro za zelodec, zato sva malodane pobegnila ven... Do Carmen 40km in vijugasto hribovita cesta, nama je vzela skoraj dve urci, ampak vredno tega casa. Najprej sva se ustavila v Chocolate hills adrenaline park, kjer so si domislili celo kolesarskega zip linea(wauuu). Moj sin si je celo zelel iti, vendar me ni preprical :). Za konec sva sla se po predzadnjih stopnicah, prav do razgledne tocke cokoladnih grickov. Dan v dzungli in preko 2000 prehojenih stopnic (nekaj sva jih sama prestela, nekaj je ze prestetih in so nama stevilko veselo oznanili ob prodaji vode), ter dobrih 100km na motorju. Roke bolele od tresljajev na cesti, noge od stopnic - imela sva definitivno cisto pravi sportni dan:). Zvecer sva se iz dzungle odpeljala po najhitrejsi in najlaznji poti, po reki Loboc s colnom. Od tam naprej pa skok na prvi mimoprisli avtobus do Tagbilarana in naprej na otok Panglao. Imela sva dolg dan, od 6:00 zjutraj do 23:30...Padla sva pod tus in v posteljo...(normalen tus in normalna postelja, samo dva gekota v kopalnici - oni so nama kjut;)).

Vrsta v McDonaldsu