Alona Beach, Ubay - BOHOL

Zadnji dan na otocku Panglao in za zajtrk sva se odlocila, da ga bova imela na Alona Beach-u; naj turisticnejsem kraju na otoku Bohol. Sva morala pogledat, kako je tam. Ceste gradijo, in verjetno bolj razvajeni turisti prihoda niso zelo veseli, ker je  (po najino:) 'jump and bump' nonstop. Se najbolje se je tu voziti prav z motorjem, ker se najlazje izogibas luknjam. Alona Beach, kot vsak drug turisticni kraj; veliko prodajalcev vsega mogocega, ki se borijo za svoj zasluzek. Ponujali so nama od izletov z ladjo, do taksi prevoza, pa ocala, celo eno gospa lici. Najin cilj je bil zajtrk in sva si ga privoscila - mnjam:) Bananine palacinke s cokolado in lubenica! Zraven pa se cokoladno-bananina shakea:) Cena primerna turisticni tocki, placala sva skoraj 400PHP. S enim od triciklistov sva se dogovorila, da pride do Danao Beach ob 11:30 in naju odpelje v Tagbiliran. Komaj sva dobro pojedla in se vrnila v sobo, ter se pripravila na odhod, je bil triciklist ze tu-20 minut prej:). NApokali se in odpeljali do glavnega mesta na avtobusno postajo. Slabih 30 km, zaradi kvalitete cest, vzame 1 uro. In to je bilo se celo dokaj hitro:). NA avtobusni naju je takoj nek prijazni gospod pospremil do pravega busa. Do avtobusa, ki je imel 15 minut kasneje odhod, do Ubay-a (mesto na drugi strani Bohola - severozahodno). Smeh...to je bilo prvo, kar je prislo iz naju, ko sva stopila na bus. Glasna muzika, sedezi iz lesenih desk, prekriti s skajem. Glasba naju je tako razveselila, da sva komaj cakala na zabavno voznjo. Dobrih 120km, vecinoma ob morju, je bilo precudovitih. Krasna pokrajina; rizeva polja, v ozadju cokoladni gricki ali palme, otroci in starejsi ob cesti...in seveda zelo glasna house muzika:). Z izjemo skakajocega izvoda do manjsega mesta...vozili smo se namrec po makedamski in prasni cesti, ki nam je od celotnih 4 ur potovanja, vzela 2 uri?!?!, je bila pot odlicna. V Ubay sva prispela malce do 17:00 prasna kot bi se valjala po pesku, in takoj naju je prevzel kolesni tricikel, ter naju zapeljal do nekega pensiona. Je vec kot opaziti, da v to mesto pride sem in tja kdaj kak turist, ker sva cela atrakcija:) Sedaj, ko to pisem, za mano stojijo trije otroci in si zelijo razbrati moje pisanje:). Na trznici sva bila tudi edina tujca in temu primerno ogledovana. Vendar ljudje prijazni! nasmejani! odlicni! Celo pozirali so, ko sem slikala tiste nedisece suhe ribe:)....vec v slikah. 

Jutri se z vecjo bangko (to so ti njihovi leseni colni, z bambusnimi palicami ob strani) podava na najin predzadnji otok, to je otok Leyte. Voznja do Maasina je odpovedana (razloga nisem uspela izvedeti), zato se odpeljeva malo visje, v mesto Bato. 

    Cestna delavca, cakata da se segreje material:) 

  Jeepney in restavracija na reki Loboc.

  Najin disco bus :) 

    

   

   

  

  

  Najina vecerja...zazelela sva si lubenice in sladkih kruhkov:)