Bato, Tacloban, Palo - LEYTE

  

Včeraj sva se z večjim čolnom, imenovanim pumpboat pripeljala iz Ubay-a, otoka Bohol, v Bato, na otok Leyte. Bato je na jugozahodni strani otoka in ni utrpel posledic tajfuna, ki je tu divjal lani novembra. Takoj, ko smo prispeli v pristanišče, je na avtobusni postaji že čakal kombi, namenjen v Tacloban. Za 180PHP na osebo, sva se v treh urah pripeljala v glavno mesto otoka.  

 

Vzhodno Visayanski otok Leyte je  ločen od otoka Samar zgolj z ožino San Juanico in ju povezuje istoimenski  most. Zunanjost otoka sestavljajo prostrane obale, medtem ko je notranjost robustna, s številnimi jezeri, ter gorami.

V šestnajstem stoletju, je Magellan prečkal Leyte na poti do otoka Cebu. Toda, za mnoge Filipince in vojne zgodovinarje, bo otok Leyte vedno tesno povezan z drugo svetovno vojno, ko je otoška džungla postala zaledje gverilcem, ki so se krvavo borili z Japonci. 20. 10. 1944, je general Douglas  Mac-Arthur pristal na obali otoka, z besedami  "Sem se bom vrnil". Kakorkoli, Japonci se niso z lahkoto vdali, kar je dokazala naslednja bitka in rezultat zbliževanja pomorskih sil, je bila največja morska bitka v zgodovini, in sicer v štiridnevni Bitki zaliva Leyte.

Tajfun Hayan: https://www.youtube.com/watch?v=nVel76u9DHI

Izgled na vzhodni strani otoka, na strani, iz katere je prišel tajfun, ki ga imenujejo Yolanda, je grozljiv. Palme si niso več podobne, drevesa z ogromnimi koreninami izruvana, hiše brez streh, ali celo v celoti porušene...šole podrte,...samo cesta je tista, ki je ostala skoraj nepoškodovana. Zaradi grozljive slike, mi ni bilo do tega, da bi slikala...tu samo ena slika, kjer se zahvaljujejo za pomoč...

 

Danes pa sva se odpeljala v Palo, ki šteje kot eno najbolj zgodovinskih mest otoka Leyte. Znano je kot mesto vrnitve generala Douglas MacArthurja na Filipine, skupaj s filipinskimi in ameriškimi vojaškimi silami po obdobju izgnanstva, leta 1944. Približno 1 km od centra, je mesto, kjer je MacArthur zabredel na kopno, 20. oktobra 1944, ko je izpolnjeval svojo znamenito obljubo, da se vrne. Mesto je zaznamovano z dramatičnim spomenikom Leyte Landing Memorial, kipi generala in njegovih sodelavcev, med njimi tudi Sergio Osmena, prvega predsednika Zveze. Hrib 522 se nahaja v bližini centra mesta, je mesto, kjer so potekali ostri spopadi med zavezniškimi  in japonskimi silami med drugo svetovno vojno.

  

Odpeljala sva se v kombinaciji s triciklom in jeepney-i. 

V Palo -u sva videla tole:
                                  
                  
Memorial MacArthurja:

  

V mestu Tacloban je prisotnih veliko različnih humanitarnih organizacij, kot so Unesco, UN, Korejski vojaki,...vendar kar sva uspela videti, so bili ogromni avti, ki jih imajo te organizacije v lasti, za svojo uporabo. To niso navadni avti, temveč konkretni terenci....Tu se vprasšaš, kako pametno je posredovati sredstva takšnim organizacijam...In med drugim, ti tako zvani samaritani spijo v najboljšem hotelu v mestu! Slučajno sva se tam ustavila na zajtrku zjutraj, ker nama je to bila najbližja že odprta restavracija...

Midva sva drugače postopala v tem primeru; nisva dala denarja organizaciji/-am, vendar sva se odločila, da bova eni družini podarila najine obleke, ki jih več ne potrebujeva. V Palo-u, je en majcen fantič, po imenu Romel prosil za denar. Gospod zraven nama je zaupal, da prihaja iz revne družine. Odločitev je bila nemudoma sprejeta, da bova njegovi družini 'pomagala' vsaj toliko, kolikor lahko. Peljal naju je do svojega doma, družine 4 otrok, z majhnim prebivališčem, kjer je v dnevnem prostoru vse; od kuhinje do spalnice. Najprej je sledilo ogromno presenečenje in nato veliko veselje! Bili so tako veseli, da so naju povabili tudi na kosilo - je rekel mož, da sva prispela ravno pravi čas, ker delajo 'torto'. To je za njih izreden dan, da pripravijo sladico, kar je nam še najbolj podobno palačinki. Odlična hrana, neprecenljivi občutki, resnično prijazni in veseli ljudje. Seveda so prišli še vsi sosedje - sva bila ena taka manjša atrakcija v vasi:)  

 

Takole se igrajo...imajo neke vrste vozilo:). Sem jih še jaz malo vozila po ulici in smeha je bilo veliko. In presenečenja...iz hišic se je slišalo skoraj od vsepovsod: 'Hello.', ali pa 'Good afternoon mem.' Nekateri so naju še povprašali iz kod sva, in ena punca si je zaželela, da bi imela slovenskega moža:):):).

  

Vrnitev v mesto, in sprehod po njem. Med drugim sva prispela do otroškega igrišča, kjer je dejansko sedaj sirotišnica...Otrok nisva videla, sicer bi jih z veseljem peljala na sladoled, ali kaj drugega. Moški na cesti nama je zaupal, da je vlada prejela ogromno denarja, ki pa ga pomoči potrebni ljudje niso nikoli prejeli. Dobili so hrano s pretečenim rokom, rabljene obleke in rekel je celo, da smrdljiv riž:(....Vsakomur, s katerim sva govorila, sva zaželela vse najboljše v prihodnosti. Preostanek popoldneva sva preživela na tržnici, ker v mestu ni bilo elektrike od jutra, dobili smo jo šele sedaj, zvečer.